Večina medijev je ta poziv označila kot glavni vzrok za kampanjo pregona, ki naj bi jo zagnali tri mesece pozneje in danes še vedno traja. In prav to je bil ta cilj voditeljev Komunistične partije Kitajske (KPK), ki so izigrali tovrsten dogodek.
Težava pa je v tem, da to ni res. 25. aprila je bila prva velika laž od KPK, da si opravičijo lastno nasilno kampanjo proti stotim milijonom ljudem, ki so prakticirali Falun Gong.
Oglejmo si, kaj se je zares zgodilo in zakaj je to pomembno.
Dogodek v Tianjinu
G. He Zuošiu, je 11. aprila 1999, kot profesor, ki je imel navezo z najvišjimi voditelji v KPK, objavil članek v reviji Mladih bralcev na Tianjin Visoki šoli za izobraževanje z naslovom "Ne strinjam se, da mladina vadi Čigong." V tem članku je napadel Falun Gong z uporabo primerov, ki so že bili ovrženi. Pravzaprav so njegov članek bojkotirali mediji v Pekingu in propagandni sistem, ker se je njegova domneva že izkazala za napačno.
Urad za Javno varnost v Tianjinu je 23. in 24. aprila 1999 poslal razjarjeno policijo, da pretepa praktikante Falun Gonga, ki so se udeležili pritožbe, in jim tako povzročila telesne poškodbe. Policija je prijela 45 ljudi. Ko so ostali zahtevali izpustitev priprtih praktikantov, so v Mestni hiši Tianjina povedali, da se je v zadevo vključil Urad za Javno varnost, zato aretiranih praktikantov Falun Gonga ne bodo izpustili brez dovoljenja iz Pekinga. Policija v Tianjinu je praktikantom Falun Gonga predlagala: “Pojdite v Peking. Le odhod v Peking lahko reši težavo.”
_
Odhod na Pritožbeni urad Državnega sveta, 25. aprila
Ker so se novice o brutalnosti policije in aretacijah v Tianjinu in potrebi po dovoljenju Pekinga za izpustitev zaprtih praktikantov širile po vsej državi, so praktikanti Falun Gonga, ki so zaupali centralni vladi, začeli hoditi proti Uradu za pritožbe Državnega sveta, eden za drugim, začenši 24. aprila na večer. Bili so v upanju, da bodo našli le pravično rešitev za “dogodek v Tianjinu.”
Premier Džu Rongji se je 25. aprila osebno srečal s praktikanti Falun Gonga, ki so se pritožili.
Po spominu ga. C (psevdonim), ki živi v okrožju Haidian v Pekingu: “Ob 19h, 24. aprila, so mi nekateri praktikanti povedali, da so v Tianjinu praktikante pretepli in aretirali. Povedali so, da so nekateri praktikanti želeli obiskali Urad za pritožbe Državnega sveta, da bi poročali o stanju, in tisti posamezniki, ki so želeli oditi, da lahko gredo. Zatorej, štirje ali pet praktikantov in jaz smo se tja odpravili z avtobusom in ob 20h prispeli do severnega vhoda Državnega sveta. Verjetno smo bili prva skupina praktikantov, ki se je pritožila zaradi 'dogodka v Tianjinu' in stražar na vhodu nas je povprašal zakaj gre.”
G. in ga. P (psevdonima) iz okrožja Čaojang v Pekingu se spominjata: “Do jutra v 25. aprilu je bila zahodna stran ulice Fujou polna ljudi, nasproti ulice (kjer je Državni svet) ni bilo nikogar. Mladi praktikanti so bili stali v prvi vrsti in puščali odprt pločnik, poseben pločnik za slepe. Za prvo vrsto praktikantov in vse do vogala zidu so sedeli praktikanti. Vsi so bili zelo tiho. Promet ni bil oviran.”
Ga. M, ki živi v okrožju Haidian, se spominja: “25. aprila okoli 8.15 sem videla skupino ljudi, vključno s premierjem Džu Rongjijem, ki je izstopal iz glavnega vhoda (vhod na zahodni strani) Državnega sveta in prečkal ulico, da se postavi pred praktikanti, ki pozivajo. Praktikanti so pričeli ploskati. Premier Džu je vprašal: "Zakaj ste tukaj? Kdo vam je ukazal, da pridete sem?" Nekateri praktikanti so odgovorili: "Prišli smo, da poročamo o situaciji v zvezi s problematiko Falun Gonga. Nihče nas ni organiziral." Premier Džu je dejal: "Zakaj ne napišete pisne pritožbe? Kako to, da je sem prišlo toliko ljudi?" Številni praktikanti so mu odgovarjali. Slišala sem praktikante govoriti: "Pisali smo pisma, dokler nismo otopeli, a še vedno nismo dobili odgovora." Premier Džu je dejal: "Izdal sem uradno direktivo v zvezi z vašo zadevo." Praktikanti so odgovorili: "Nismo je še prejeli." Premier je prosil praktikante, naj izberejo več predstavnikov, ki bodo odšli v Državni svet, da bi pojasnili situacijo. Več ljudi je dvignilo roke. Premier Džu je pokazal na nekaj ljudi, ki so potem vstopili v Državni svet.”
Tri zahteve praktikantov Falun Gonga:
- Izpustitev praktikantov Falun Gonga, ki so bili aretirani v Tianjinu.
- Praktikantom Falun Gonga naj se omogoči prosto in umirjeno okolje za kultivacijo.
- Omogočiti, da se Falun Gong knjige lahko objavlja.
Kitajski premier je mirno rešil oba dogodka
Opoldan, 25. aprila, sta Li Čang in Vang Dživen iz Falun Dafa raziskovalnega društva in še trije praktikanti iz Pekinga, ki delujejo kot predstavniki Falun Gonga, vstopili v Državni svet in se pogovorili z vladnimi uradniki. Predstavili so tri prošnje praktikantov Falun Gonga.
Med vladnimi uradniki, ki so sodelovali v pogovorih, so bili tudi uradniki iz Urada za pritožbe Državnega sveta, uradniki iz mesta Peking in uradniki iz mesta Tianjin. Ob mraku je mesto Tianjin v skladu z navodili centralne vlade izpustilo vse pridržane praktikante Falun Gonga.
Vrhovni vodja KPK tajno načrtuje napad
Na večer 25. aprila je Jiang Zemin v imenu Generalnega sekretarja Komunistične partije napisal pismo članom Stalnega odbora Politbiroja in drugim aktualnim voditeljem. Jiang Zemin je v pismu obtožil, da so bili idejni vodje "v zakulisju" dogodka v 25. aprilu, ki so "načrtovali in izvrševali ukaze". (To pismo je bilo označeno kot 'Strogo zaupno', ki je bilo razposlano kot izdaja centralnega vladnega urada [1999] št. 14 z naslovom "Obvestilo Centralnega urada Komunistične partije o tiskanju in distribuciji pisma tovariša Jiang Zemina Stalnemu odboru Politbiroja in drugim zaskrbljenim vodilnim tovarišem”).
“Težava 'Falun Gonga' ima zelo globoko politično in družbeno ozadje in celo zapleteno mednarodno ozadje ... Gre za najbolj resen dogodek od političnih turbulenc v letu 1989.” — Nagovor Jiang Zemina na zasedanju Politbiroja centralne vlade
Jiang Zemin je 7. junija imel govor na zasedanju Politbiroja Centralne vlade in izjavil: "Težava 'Falun Gonga' ima zelo globoko politično in družbeno ozadje in celo zapleteno mednarodno ozadje ... Gre za najbolj resen dogodek od političnih turbulenc v letu 1989”. Ta dokument je bil 13. junija tajno posredovan znotraj Komunistične partije. (Ta dokument je bil opredeljen kot strogo zaupen in izšel je od Centralne vladne službe kot [1999] št. 30 z naslovom "Obvestilo Centralnega urada Komunistične partije o tiskanju in distribuciji 'govora tovariša Jiang Zemina na zasedanju Politbiroja Centralne vlade glede obravnavanja in reševanja 'zadeve Falun Gong' brez odlašanja”).
Nekateri visoki funkcionarji znotraj Komunistične partije so razkrili, da je Jiang v zgornjih dveh tajnih dokumentih jasno izpostavil težavo "ali so bile tuje in zahodne povezave do dogodka v 25. aprilu in ali so bili v ozadju 'idejni vodje', ki so načrtovali in izdajali ukaze." Povedali so, da je Jiangova miselnost pretiranega varovanja svoje osebne moči in interesov, ter kako je brez konkretnih dokazov sprejel napačno politično odločitev, da preganja Falun Gong.
Od konca maja, 1999, so mestne upravne agencije in Urad za Javno varnost prisilno razdirale vsakodnevne aktivnosti praktikantov Falun Gonga na številnih javnih lokacijah. Uradniki za Javno varnost so na nekaterih območjih škropili praktikante z visokotlačnmi cevmi, da so jih odganjali, zvočniki z visoko glasnostjo pa so motili njihovo prakso. Osebe, ki so v asistentskih centrih zadolžene za pomoč Falun Gongu, so vpoklicali na delovna mesta in k uradnikom javne varnosti na razpravo in zasliševanje, dali so jih pod nadzor in jim sledili, prisluškovali so njihovim telefonom in ti niso smeli zapuščati lokalnega območja.
Med zasedanjem na visoki ravni je, 19. julija 1999, Jiang Zemin uradno razglasil potrditev popolne prepovedi Falun Gonga. 20. julija se je začel val aretacij praktikantov Falun Gonga po vsej državi.
.
Deset let po pokolu na Trgu nebeškega miru, se je 10 000 praktikantov Falun Gonga zbralo pred Centralnim kitajskim vodstvom v Pekingu. Prišli so se pritožit za praktikante, ki so bili po nedolžnem aretirani v mestu Tianjin zaradi njihovih knjig, ki so bile prepovedane in še za vse ostale praktikante po vsej državi, ki jih je policija nadlegovala in preiskovala. Srečal so se s takratnim kitajskim premierom Džujem in aretirani praktikanti so bili takrat izpuščeni. Zdelo se je, kot da je bila pritožba uspešna. Toda v resnici je le zmanjkovalo časa in brutalno zatiranje je postajalo vse bližje in bližje.